Zabavlje
Zabavlje so v starih knjigah poimenovane tudi kot Sabavia in Xabavia. V letu 1528 je bila fevd družine Facina, kasneje last premožne družine Gavardo in delno v letih 1534 tudi last grofov Verzi. Na bližino vasi opozori kapelica. Stoji na križišču, nad vasjo. Je zelo stara, pred časom popravljena. Takoj na začetku vasi opazimo tudi puč, kamor so vaščani peljali pit svojo živino. Če bi se peljali z avtom, ga še opazili ne bi. Danes živine ni več. So pa zato avtomobili in zaradi njih so tudi razširili cesto, tako da vhod v vas z avtom ni več pri kapelici, ampak nekoliko nižje.
V vasi prevladujejo priimki Savtič, Marsič in Jerman. V “Splošnem gozdnem katastru province Istre” Vincenza Morosinija iz leta 1775/76, so naštete gozdne površine in njihovi lastniki, ki so se tedaj pisali: Kocjančič, Ražman, Marsič, German in Santič. Prva hiša v vasi je danes dom najstarejše 89 letne vaščanke Vitorije Jerman (rojene Krmac). Kot 23 letno dekle je iz rojstnih Rokavcev prišla za nevesto k Jermanovim. Njena soseda, ki je sicer nekoliko mlajša, 84 letna Zofijo Savtič, rojena Marsič, pa je domačinka.
Zofija potrjuje, da predele okrog vasi še danes poimenujejo tako kot nekoč: Vertićie, Barnica, Duževac itd. “Varda, to je tisti del pri kapelici,” razlaga Zofija. ” Duorišče” danes izgovarjamo Dorišče. To je pa na koncu vasi. Škarlica je predel, tam proti Bočajem”, je še razložila. “Enkrat je imela vsaka hiša svojo šterno. Zdaj bo skoraj 10 let kar imamo vodovod”, je povedala Zofija.
Istra je bila vedno nekaj posebnega. Še vojne se v teh krajih niso končale takrat, kot drugod. Zaradi znanih težav pri iskanju sporazumne rešitve glede jugoslovanko – italijanske meje, so napetosti in negotovosti v teh krajih trajale do 1954. leta. Seveda tudi Zabavlje niso bile izjema, saj je meja potekala v neposredni bližini vasi. “Pošta je bla v Sočergi, po duhovnika je blo treba v Kubed, po zdravnika na Kozino, šula je v bla v Popetrah. Še sreča, da v tem cajtu ni noben umrl, ku ne bi ga mogli pokopat v Popetre..”, so obujale spomine Vitorija in Zofija. Šola, cerkev in pokopališče so ostali na drugi strani, v Coni B, vas pa je bila dodeljena v tedanjo Jugoslavijo. To obdobje je torej tisto, ki je odločalo, da Zabavlje še danes spadajo v Krajevno skupnost Gračišče.
Šoloobvezni otroci iz Zabavelj so nekaj časa obiskovali šolo v bližnjih Popetrah. V šolsko kroniko za leto 1950/51 je učiteljica Nagode Tončka zapisala: “Pouk se je pričel 4.9.1950. Poučujem otroke od 1. do 4. razreda. Od 33 otrok je bilo kar 7 otrok iz Zabavelj, ki k pouku prihajajo zelo redno.” To je učiteljica v kroniki posebej poudarila in na ta način pohvalila otroke, ki so danes odrasli možje in žene, stari preko 60 let.
Resnično velika zanimivost v Zabavljah je hrast. Tega ogromnega hrasta res ne morete spregledati. Če mu vzamete mero okrog pasu, boste tudi vi ugotovili, da je deblo ob vznožju široko tri metre in 80 centimetrov. Hrast ima zelo lepo in široko krošnjo.
Obzidja morebitne cerkvice, ki naj bi nekoč stala v Zabavljah, se skoraj ne opazi, tako je zaraščeno z bršljanom. Ponekod je zid še dobro ohranjen. Je bilo okrog cerkve pokopališče? Na zemljevidu iz leta 1818 v Zabavljah ni več narisana ne cerkev in ne ruševina cerkve. Na prostoru morebitne cerkve je vrisana le kamnita stavba, s št. 22. Edini obok v vasi nosi letnico 1834.
Glede ‘najdbe zaklada’ v cerkvi, pa bi bili lahko dve možnosti. Po prvi bi lahko bile le govorice o zakladu, ki ga omenjajo v sodnem procesu proti koprskemu škofu Vergeriju. Ta naj bi namreč leta 1543, v sosednji vasi Lopar, pod oltarjem ene cerkve vzel več dragocenosti in jih odnesel s seboj. Po drugi strani pa dopuščamo možnost, da se je podobno zgodilo tudi v Zabavljah, ker vemo, da se dogodki v zgodovini radi ponavljajo, menjajo se le obrazi.