Poletiči
Poletiči so gručast zaselek nad povirjem reke Dragonje. Na zahodni strani Poletičev je tesna grapa, kjer izvira potok Štulovca (eden od izvirov Dragonje), kamor so nekdaj v suši hodili po vodo. V bližini sta še dva zaselka: Beli kamen in Galantiči. Okolica je lepo obdelana z njivami in vinogradi.
V Poletiče se pripeljemo iz dveh smeri: Iz Gračišča do križišča pri Belem Kamnu, tam levo in na prvem odcepu desno; ali iz Kopra na Sv. Anton, Dvore, Beli Kamen. V okolici Poletičev je več pučev (lokev – kalov), kjer so svoje dni napajali živino. Živinoreja je danes v nazadovanju in puči nimajo več življenjsko pomembne vloge kot nekoč. Kljub temu so domačini en puč na novo uredili, poglobili njegovo dno in je zato zdaj, v novi podobi, res vreden ogleda. V vasi je tudi vodnjak, pokrit z zidano streho. Do pred nekaj časa so vodo vlekli še na vrv, zdaj pa je v vodnjaku vgrajena ročna črpalka, ki omogoča lažji zajem vode. Vas se nahaja na nadmorski višini 350 m, na izrazito odprtem kraju in je tako preko celega leta deležna obilnih sončnih žarkov. Tudi tu se vas prenavlja in modernizira. V okolici Poletičev raste veliko brinja.
Odlomek iz potopisa “Po dolini Dragonje do Škrlin, Koštabone in Pomjana” (Darko Butinar in Branko Bratož – Ježek): “Pred Poletiči se nam ponuja lep razgled. Na jugo-zahodu zaobjamemo zgornji del Dragonje, čigar levi in desni breg sta porasla z nizkim gozdom in grmovjem. Zgoraj rastje polagoma preneha in med vinogradi se pokažejo številne istrske vasi: na desni so Popetre, precej dlje so še Trsek in Truške; na levi uzremo Butare, Trebeše, Koromače in Topolovec. Iz Poletičev se lepo vidi kako razčlenjena in razgibana je istrska pokrajina! Steza se pod Poletiči razširi v kolovoz, ki se vijuga navzdol. Po njem so domačini iz Gračišča vozili žito v mlin pod Trsekom. Po 15 minut sestopa, pridemo do potoka Štulovca (eden izmed treh potokov, iz katerih nastane Dragonja), ga prečkamo in se po njegovem desnem bregu spustimo v že dokaj široko dolino reke Dragonje, kjer so domačini imeli senožeti in njive. Sedaj so opuščene, poraščajo jih visoka in gosta trava ter grmovje, nas pa odslej spremlja živahno žuborenje reke.”
Galantiči
Galantiči so manjši zaselek na poti v notranjost Istre. Hiše so v večini novogradnje in okolica okoli njih je lepo urejena. Zaselek šteje 12 hišnih številk in ima 20 prebivalcev. V Galantičih prevladuje priimek Tuljak. Večina prebivalcev je stalno naseljenih, nekaj pa jih prihaja sem za konec tedna iz Kopra in drugih krajev. Pozimi so Galantiči prepihani od močne burje, saj je zaselek postavljen precej na odprtem. V poletnih, jesenskih in pomladnih mesecih pa je tukaj pravi raj.
Preden pridemo (s Koprske strani mimo Belega kamna) do Galantičev, nas ob cesti ‘pozdravi’ precej velik puč. Pred kratkim so v akciji ‘ohranjevanja istrskih pučev’ tudi to dragoceno dediščino uredili. Puč so razširili, njegovo dno poglobili ter utrdili breg-bankine. Marsikateri popotnik se ob njem rad ustavi, morda celo sprehodi skozi bližji borov gozdič.
Tik pred Galantiči je križišče, ki kljub prometnim oznakam postavi marsikaterega popotnika v dilemo; kam zdaj? Samo tri možnosti so: ali oditi do bližje glavne ceste Gračišče – Buzet in potem naprej proti Reki oziroma Ljubljani; ali kreniti čez šavrinske gričke skozi Sv. Anton proti Kopru, k morju; ali pa se podati še naprej – še globlje v “začarano” Istro; na tisto skrivnostno območje, ki je kljub bližini sodobnega sveta še vedno neznanka, še vedno domovanje mnogih štrig in štrigonov.