Naša dežela ohranja bogato kulturno dediščino od vojn med Benetkami in Avstrijo, Turških vpadov, pa vse do danes. Oglejmo si jih skupaj.

Bržanova domačija v Smokvici

Bržanova domačija na robu vasi ob vaškem trgu in cerkvi, sodi med sto najlepših domačij na slovenskem in je sijajen primer istrske vaške arhitekture iz 16. stol. Devet obokov povezuje posamezne dele domačije, kamnita okna pa dajejo stavbi poseben čar. Celota je čudovit primer domovanja razširjene kmečke družine. Dinamično prepletanje zunanjih in notranjih, stanovanjskih in gospodarskih prostorov še danes živo priča o nekdanjem načinu življenja v tovrstni skupnosti. O nastanku domačije nimamo podatkov. Po ustnem izročilu je najstarejši osrednji del, ki ga je dr. Sedej datiral v začetek 16. stoletja.

Celota je rastla postopoma, skladno s potrebami in zmožnostmi družine. Stavbe so se razvile okrog velikega osrednjega dvorišča. Nazadnje, leta 1923, so povišali stanovanjski del stavbe na severni strani. Dogajanje na domačiji je bilo živahno: funkcija prostorov se je večkrat spremenila v skladu s potrebami: iz bivanjske v gospodarsko in obratno. Nazadnje, približno desetletje po drugi svetovni vojni, so v stavbnem kompleksu živele tri enote; starši in dva sinova z družinama, skupaj 16 oseb. V severnem delu so bili tri skromna stanovanja, dve kleti, hlev s senikom in lopa z dostopom v prvo dvorišče. Stanovanjske enote so bile ločene, a kljub temu medsebojno prepletene s skupnim stopniščem in vežo. Južni del domačije je bil gospodarski. Na eni strani velikega dvorišča je delno ohranjen velik hlev s senikom, nasproti pa so svinjak, ognjišče in gnojnik. V kamnit zid, ki loči obe dvorišči, je vzidan vodnjak, domiselno sestavljen iz velikih plošč peščenjaka.

Obrambni stolp, tabor in utrdba v Kubedu

V preteklosti je Kubed z nekaterimi kraji Kraškega roba igral pomembno vlogo kot obrambna postojanka oziroma utrdba. V te kraje so v 15. in 16. stol. vdirali predvsem Turki in Uskoki. Območje znotraj obzidja z obrambnim stolpom na skalnati ploščadi nad vasjo se imenuje Grad. Peterovogalni stolp, ki se nahaja 60 m od vaške cerkve je bil nekoč glavni obrambni in stražarski stolp utrdbe. Leta 1833 so ga dogradili in spremenili v zvonik. V Kubedu je leta 1870 potekal znameniti kubejski tabor, pomemben v narodni prebuji istrskih Slovencev. Tu se je leta 1913 rodil tudi slovenski istrski pesnik in duhovnik Alojz Kocjančič. Taborski kompleks je lociran na pomembno strateško točko in ga sestavlja župna cerkev, nekaj stavb in obzidje z ohranjenim stolpom. Celoten kompleks sodi med najpomembnejše primere taborske arhitekture pri nas. Domačini vedo povedati, da se je lahko v taboru nastanilo tudi do 150 konjenikov.

Kraj se omenja že v 11. stoletju in za razliko od ostalih gradov-utrdb, je njegovo obzidje še v 18. stoletju varovalo hiše. Utrdba Kubed je imela vojaški pomen in je služila kot zaledje ostalim utrdbam v bližini meje, v njej pa je bila nameščena vojaška posadka vse do konca uskoške vojne. V času avtrijsko-beneških spopadov je bila utrdba poškodovana, obnovljena pa je šele ob koncu 15. stoletja. Po tem so grad, kot pomembno strateško točko, kontinuirano obnavljali. Danes je ohranjen velik del obzidja z obrambnim stolpom, ki je bil prezidan v zvonik. Namreč, v 17. stoletju, ko se je vojska umaknila in grad začel izgubljati vojaško funkcijo, je bila znotraj njega  zgrajena  župnijska cerkev sv. Florijana. Na istem mestu je že obstajala srednjeveška cerkev, od katere se je ohranil le prezbiterij z ostanki fresk iz 16. stoletja.Začela se je tudi gradnja hiš, ki so se z eno steno naslanjale na obzidje. Na ta način se je grad ohranil.

Gre za enega izmed redkih stolpov s petimi vogali zgrajen iz belega kraškega kamna. To ni le slovenska ampak celo evropska redkost. Dodaten (peti) vogal je takrat služil kot stičišče med stolpom in obzidjem. Leta 1833 je bil stolp spremenjen v cerkveni zvonik 50 m oddaljene cerkve sv. Florjana. To vlogo ima tudi danes. Stolp vaščani imenujejo »turn«. Okrog stolpa se razprostira nekdaj mogočno obzidje. Danes ostanki utrdbe segajo do 9 m visoko, še vedno nema priča pomembne preteklosti. Kot že povedano segajo (zapisane) korenine Kubeda kot utrdbe v leto 1067 in od takrat skozi zgodovino njegov pomen ni bil omajan, dokler so po istrski zemlji divjale vojne. Obzidje je bilo na vrhu skale nedostopno iz treh strani in prihod v utrdbo je bil mogoč le mimo osrednjega stolpa s petimi vogali. V utrdbi je lahko varno mesto poiskalo tudi 200 vojakov in 50 konjenikov. Obzidje gradu še stoji.

Sočerga - cerkev srca Jezusovega

Cerkev leži na nadmorski višini 300 metrov. Precej velika cerkev, zgrajena leta 1906, je služila kot romarska postojanka. Neoklasicistična fasada, ki se zaključuje s timpanonom ima robove izrazito poudarjene z lizenami, ki jo povezujejo s stranskima fasadama.  Arhitekt je oponašal baročni ritem. V notranjost vodi visok kamnit portal s profilirano preklado. Visoko notranjo ladjo zaključuje raven strop, ki leži pravokotno na neobdelanih stenah; v poligonalno zaključenem prezbiteriju s križastim obokom so podobe iz življenja svetnikov svetega Justa in svete Evfemije, naslikane leta 1943. Kipi na oltarjih verjetno izhajajo iz rezbarske delavnice iz Ortiseja v Val Gardeni ter jih umeščamo v prvo polovico 20. stoletja. Kor je dekoriran s podobami angelov v mozaični tehniki in sloni na dveh stebrih, na leseni prižnici pa so predstavljeni liki evangelistov. Razmerje višine proti širini je približno 1,8 : 1, tako da je cerkev relativno visoka. Samostojno stoječi zvonik, visok 18,93 metrov, je zgrajen iz peščenjaka in je starejšega izvora kot sama cerkev. Stoji na desni strani cerkve in je vsake štiri metre presekan s horizontalnim paskom. Pod štirikotnim piramidalnim vrhom je enojna lina za zvonove. V sklepniku kamnitega portala je vklesan monogram IHS.

Na istem mestu je stala stara cerkev, po pripovedovanju župnika iz sedemdesetih let,  vendar v novi stavbi ni nobenega starejšega fragmenta. To je bila manjša cerkev svetega Justa. Malo nad Sočergo, na poti iz Sočerge proti Tuljakom, pa je stala romanska cerkev svete Evfemije. Izpričano je še kot razvalina v Franciscejskem katastru. Kasneje so njeno kamenje uporabili pri gradnji nove cerkve v Sočergi in jo poimenovali po svetem Justu in sveti Evfemiji. Danes je to cerkev srca Jezusovega. Sveta Evfemija je vaška zavetnica in na njen dan, 17. Septembra, prirejajo Sočeržani eno od zadnjih šager v letu. Domačini vedo tudi povedati, da so nekaj kamenja iz cerkve svete Evfemije porabili še za gradnjo ene od hiš  v Lukinih, katera je zaradi tega zakleta. Na tej hiši se je streha že porušila, toda njeno kamnito lice razodeva izjemno velike in lepo kvadrirane kamne, le-ti  segajo zelo visoko.

Sočerga - cerkev svetega Kvirika

Med krajevne znamenitosti sodi pokopališka cerkev svetega Kvirika, zgrajena v 11. stoletju. Zgrajena je bila blizu prazgodovinskega gradišča, kjer so arheologi odkrili mnoge prazgodovinske najdbe in utrdbo iz rimskega obdobja. 

Srednje velika enoladijska cerkev, ki jo v svojem »Cerkvenem krajepisu« omenja tudi škof Paolo Naldini, je bila obnovljena leta 1886, leta 1940, pa so jo zmanjšali in odstranili prezbiterij. Dve leti kasneje so okrog pokopališča postavili zid, leta 1975 pa so obnovili streho s kamnitimi škrlami in jo ometali. Masiven zvonik, visok 11,36 metrov, kateri je podoben zvoniku v Zanigradu, je prislonjen ob fasado in je tudi ometan.

Ljudsko izročilo ve povedati, da sta to cerkev svetega Kvirika in cerkev svetega Simona na drugi strani doline (zaselek Abrami, proti Pregari) gradila dva brata velikana. Imela pa sta samo eno kladivo, zato sta izmenjaje glasno klicala iz hriba na hrib: “Brat, hiti mi bat”. Cerkvi sta si namreč na las podobni.

Županov dvor

Domačija stoji v severovzhodnem delu starega vaškega jedra na naslovu Gračišče 33. Zgrajena je bila leta 1879 o čemer priča letnica na sklepniku portona pri vstopu v stavbni kompleks. Sestoji iz stanovanjske hiše poleg portona na levi in niza gospodarskih poslopij v podaljšku na levi strani: hlev za živino, konjski hlev, garaža za kočijo in vozove, senik. To je bila seveda njihova nekdanja namembnost, danes sta na mestu gospodarskih poslopij v nizu dve bivalni stavbi, medtem ko so nekatera poslopja še ohranila svoj prvotni ali manj predelani videz. Lastnik tega kmečkega dvorca je bil namreč župan občine Gračišče. Tako se je lepo napravil, sedel na koleselj in odpeketal »v službo«, bi rekli danes. Sklepamo lahko tudi o imenu tega našega župana. Na posvetilu ob gradnji zvonika k vaški cerkvi iz leta 1876 je zapisano ime župana Jožefa Franca, ki je dal zgraditi zvonik. Tako sta zvonik in naš dvor nastajala pravzaprav sočasno.

Celoten stavbni kompleks stoji na dokaj ozki polici zato so graditelji pristopili h gradnji zelo inovativno. Po pričevanju Klavdija Babiča je kompleks zgradb zaključevala prečna stavba z dvema portonoma, ki sta bila podobna tistemu obstoječemu na vhodu v stavbni kompleks z edinstveno funkcijo: skozi prvi porton so vozile vprege v eno smer in se znotraj stavbe obračale ter vračale skozi drugega. O obstoju te zaključne stavbe pričajo le še ostanki stene in spomini sodobnikov. Klavdij Babič pove, da so leta 1943 Nemci to stavbo požgali, na kar je sin tedanjega lastnika kasneje hišo povsem porušil in iz teh klesancev zgradil spodaj v vasi novo hišo, desno od šole. Nekaj časa je še bilo mogoče občudovati lepo klesane kamne, dokler jih ni lastnik zaščitil in odel v današnjo rumeno fasado.»Bila sta čudovita oboka«, nadaljuje Klavdij, »Pred desetimi leti je prišel v vas gospod, ki je bil rojen v tej hiši, da bi ju slikal iz in zaradi spomina, pa ju seveda ni bilo več«.

Celoten stavbni kompleks stoji na dokaj ozki polici zato so graditelji pristopili h gradnji zelo inovativno. Po pričevanju Klavdija Babiča je kompleks zgradb zaključevala prečna stavba z dvema portonoma, ki sta bila podobna tistemu obstoječemu na vhodu v stavbni kompleks z edinstveno funkcijo: skozi prvi porton so vozile vprege v eno smer in se znotraj stavbe obračale ter vračale skozi drugega. O obstoju te zaključne stavbe pričajo le še ostanki stene in spomini sodobnikov. Klavdij Babič pove, da so leta 1943 Nemci to stavbo požgali, na kar je sin tedanjega lastnika kasneje hišo povsem porušil in iz teh klesancev zgradil spodaj v vasi novo hišo, desno od šole. Nekaj časa je še bilo mogoče občudovati lepo klesane kamne, dokler jih ni lastnik zaščitil in odel v današnjo rumeno fasado.»Bila sta čudovita oboka«, nadaljuje Klavdij, »Pred desetimi leti je prišel v vas gospod, ki je bil rojen v tej hiši, da bi ju slikal iz in zaradi spomina, pa ju seveda ni bilo več«.

Najmogočnejša rezidenčni del stavbnega kompleksa je bil pozidan leta 1880 – tako vsaj priča napis na vratni prečki bivalnega dela. Napis nad letnico bi se dalo brati kot Jožef F. – naš obravnavani župan. Pred njim drobna pazljivost – kamnita klop za martinčkanje na toplem soncu; pove nam hkrati kje je osončenje na tej lokaciji najmočnejše. Na zunanji strani portona se nahaja stavba, ki jo zazna že franciskejski kataster. Ne glede na njeno sedanjo podobo je morala v preteklosti  po vsej verjetnosti igrati vlogo tako imenovanega ognjiščnega prizidka. Zanimiva je ugotovitev, da obstoječa stanovanjska stavba morda ni bila povsem dokončana. Namreč na pročelju stanovanjske stavbe na levi in na desni vertikali molijo kamni in nakazujejo morda na neuresničene gradbene ambicije lastnika: prečiti vhodni porton v višini prvega nadstropja s čimer bi pri tleh nastal pokriti prostor.

Odprtini v prvem in drugem nadstropju nakazujeta, da bi ju bilo mogoče razviti kot vrata v nov dozidani del. Če gre za imenitno stanovanjsko stavbo, potem ni mogoče pričakovati, da bi se v nadstropju razvijal »loder« za spravilo sena, na kar podobne odprtine nakazujejo pri nadstropnih vaških hišah v Šavriniji. Arhitektonsko najdemo veliko podobnosti z Bržanovo domačijo v Smokvici, ki je razvila nadgradnjo nad vhodnim portonom in preseneča z bogastvom številnih portonov na stavbi in v dvorišču. Županov dvor v Gračišču je bil celo bolj imeniten kot danes bolj znana Bržanova domačija v Smokvici. Obe sta stilsko podobni s tem, da je gračiški dvor grajen iz spoznavno kakovostnejšega gradbenega materiala – klesarsko obdelanih kamnov. Prava meščanska gradnja.

Če smo do sedaj ob vstopu skozi porton obdelali levo stran, potem poglejmo, kaj se nahaja še na desni. Najprej izstopata kamnita stebra, ki sta verjetno nekdaj služila za nadstrešek oziroma pergolo. Vsaj eden od njiju je utegnil biti tudi začetek notranjega portona ob vhodu. Prostor v nadaljevanju je zasedal kurnik in nato pr’kat. Sledil je vrt, potem pa se je parcela tako zožila, da je ni bilo mogoče izrabiti za še kaj drugega kot pa za povezovalno pot. Nekje pred drugo svetovno vojno, nadaljuje Klavdij, so si stavbni kompleks razdelili trije bratje. Po domače se jim je reklo Jivasiči. Spodnjo hišo, desno od portona – če gledamo pri vhodu skozi porton – je dobil brat, ki je padel v partizanih. Pustil je ženo s sinom. Slednji je odšel v Avstralijo in prodal hišo. Pravijo, da je imel srečo: je edini, ki ga je poleg komunskega vodnjaka pičil gad. Z vozom so ga peljali v Reko v bolnico in je preživel. Druga dva brata sta dobila glavni rezidenčni del levo od vhoda (kulturnovarstvena zaščita), ki je danes še lepo ohranjen, vendar današnji lastniki ne vedo, da bi z njim kaj počeli. Četrti brat je dobil hišo v podaljšku stanovanjske hiše na vhodu. Tudi ta je padel v partizanih. Pustil je ženo s hčerkico. Slednja je potem odšla v Ljubljano in živi danes v Parizu. Kako zanimive in od razmer odvisne so naše usode. Mimogrede, omenjena vdova je Klavdijevemu očetu prodala zatrepni del stanovanjskega kompleksa (tam kjer so vozovi svoj čas obračali skozi dva portona v pritličju) in tam najdemo danes Klavdija z družino, tudi vnetega čebelarja in podjetnika, ki se ukvarja z orodjarstvom.

Staro jedro Gračišča je pravi arhitektonski biser, po krivici zapostavljen. Register nepremične kulturne dediščine Slovenije ima danes prek 37.000 enot. Naš »županov dvor« je zaveden pod številko 167 in domačija na Gračišču 27 pod številko 166! Bolj zaskrbljuje, da ni razvojnih pobud, ki bi se znale navezati na kulturno dediščino. Ortofoto zemljevid pa kaže, da so stavbe večinoma lepo obnovljene. Ja in sva na poti srečala Silvanota, starejšega možakarja, ki se je potožil, da včasih čez dan morda ne sreča nikogar v vasi. Nisem si mogel kaj, da ga ne bi podražil, da je furešt – potem ko sem zvedel, da se je pred desetletji sem priženil iz Črnega Kala. Ben, niti nisem kaj veliko razlagal od prihajam.