Tuljaki
Na cesti iz Sočerge za Gradin, Brezovico, Pregaro, nas pozdravijo Tuljaki. To je stara, strnjena, kamnita vasica, skrita pred nedeljskimi obiskovalci. Vasica stoji v povirju reke Reke, ki je pogosto brez vode in jo zato imenujejo tudi Suha Reka. Toda zaradi tega vode v vasi ne zmanjka, saj je v Tuljakih kar nekaj vodnjakov. Njive in vinogradi se tu lepo dopolnjujejo z grmičevjem in nizkim gozdom. Mir in tišina sta povsod naokoli.
Prijazna ga. Sokolič Ana se je z motiko v roki odpravljala na svojo njivico. Tako je pripovedovala o svojih Tuljakih: “Te u vasi smo si vedno pomagali. Delali smo vse na roke, kosili travo, grabli, pobirali frmnton, kopali, ma še zdej najraje delam tako. Naša družina je bila velika in tudi kmetijo smo imeli veliko in vse smo delali sami. Imeli smo volove, prašiče, teleta, krave. Vsak vol je imel svoje ime, eden je bil Boškarin, drugi Gojardo, Napoli, Bruno… ma so bli veliki in pametne živali. Smo jih imeli radi. Ma prišla je freza in kosilnica in živine je bilo vedno manj, danes pa je ni več. Po vojni so naši ljudje zbežali v Italijo. Nardili so nam konfin in Trst je bil zaprt. Ljudje so bežali iz cele Istre. In zdej je pa po naši Istri zmeraj več foreštov, sej znaste, vse bijo pokupli, ben narbuljše, da gremo mi bivat gor in oni dol. Ma mi smo bli pod Trstom, pa pod občino Buzet, pod občino Sežana, pod občino Koper ma še oni ne znajo kaj bi. In zdej so nam nardili še kunfin te dol, mama mia, ma kašne, ma kaj vi zastopiste, da kaj čejo jmt?“
Danes je življenje v Tuljakih res drugačno kot nekoč, toda vas je v preteklosti znala in zmogla prehranjevati svoje prebivalce. Zavetne lege Tuljakov so dovoljevale vzgojo kulturno bolj zahtevnih mediteranskih rastlin. Tu so gojili oljko in trto. Hud mraz, ki je pritisnil leta 1928 je trto, še bolj pa oljko, zelo poškodoval.
Sokoliči
Če se iz Tuljakov spustimo še sto metrov nižje, pridemo v Sokoliče. Morda so se tu naselili ‘Sokoliči’, ali pa so nad vasjo krožili sokoli, se z višine razgledovali po dolini, ter tako kraju dali me. Tudi Sokoliči ležijo na samotni legi med tesnimi grapami. Vas šteje le nekaj hiš, nekatere med njimi so prenovljene in služijo domačinom za sprostitev ob vikendih. Pod strnjeno vasico je nekaj vinogradov, ki so dopolnilna dejavnost vaščanom.
Na začetku in koncu vasi nas leseni kažipoti vabijo na ogled doline, ter slapu – Veli vir. Pod vasjo Sokolići se steza vije po borovem gozdiču. Stezica je slabo uhojena, zato lahko, če nismo pozorni, hitro uberemo napačno pot. Slap je visok približno osem metrov. Ob večjem deževju voda hrupno pada čez naravno kamnito pregrado, ob suši pa je pretok vode majhen. Svežina tukajšnega okolja človeka pomirja, mu daje nove moči, zato ni naključje, da je Veli vir v vseh letnih časih priljubljen izletniški cilj.
Reka Reka zbira svoje pritoke iz vsehokoliških hribov. Na svoji poti proti morju premaguje naravne kamnite pregrade in odnaša flišno podlago doline. Hrvati ji pravijo Bračana. Pri Buzetu se Bračana izliva v reko Mirno, le-ta se še kar nekaj časa vije po dolini, dokler se ne izlije v Jadransko morje.
