Sočerga
Ko se cesta po Gračiško-Lukinški vali odvije, se nam za ostrim ovinkom pri Batiferju odpre pogled na sosednji grič, kjer so okoli neobičajno velike vaške cerkve pozidali kamnito vasico Sočergo. Tu se nam odpira pogled na dolino Reke in oko seže vse tja do Buzeta in njegove okolice. Stojimo na razvodju porečja Rižane in Mirne. Tukaj kjer se končuje Sočerska (tudi: Sočeržanska) vala je preval v dolino Reke, ki spada v naravnogeografsko enoto – Buzeško polje. Okoliške vasi so se tu od vedno povezovale okoli starega srednjeveškega mesteca Buzeta.
Sočerga se omenja že leta 1028 pod imenom S. Siro oziroma San Sirico ali San Quirico oziroma Sveti Kvirik. Ime je še danes v rabi za pokopališko cerkvico nedaleč od Sočerge na kraški planoti. Na vrhu te planote (410 m) je stalo prazgodovinsko gradišče, na katerega nas spominja današnje ime Gradec. S sv. Kvirika se nam odpira razgled po Movraški vali. Oko nam seže na kraški hribovit svet gornje Istre vse od Slavnika, Kojnika, Goliča pa tja do Žbevnice. Če stopimo nekoliko proti Kraškemu robu, zagledamo kot na dlani Buzet in njegovo okolico z rodovitnim kraškim poljem. Razgled zaključuje šele visoka Učka, ki bedi kot stražar nad istrskim človekom.
Istrsko ostenje ali Kraški rob, ki se vleče od doline Glinščice prek Črnega Kala, Podpeči naprej proti Gračišču in Sočergi, se konča v Istri na Hrvaškem. Ta predel Istre je nekaj posebnega – morda celo skrivnostnega. In prav nedaleč od Sočerge se v ostenju pod Velim Badinom skrivajo mogočni spodmoli, ki jih je izoblikovala narava. Tu je še naravni most, ki se s svojim šestmetrskim skalnim lokom pne na robu prepadnega ostenja. Spodmolom pravimo tudi »istrijanska uha«, saj naj bi v dolini poslušala kaj se pogovarjajo ljudje. Pripovedka pravi, da je luna tu ulovila volkodlaka. Le-ta je grozil ljudem v dolini, zato ga je obesila na ostenje pred spodmol. Tako so njegovo stokanje prek odmeva slišali globoko v Istro. Slišali so ga tudi vsi drugi štregoni in zaradi strahu zapustili Istro.
V Sočergi je znana gostilna z istim imenom. Prav ob njej se cesta v treh ostrih ovinkih prevesi v dolino reke Reke, ki teče proti hrvaški Mirni. V preteklosti je bila na tem mestu kovačija (Batifer). Tukaj, pred imenitnim kamnitim ‘portonom’, so konjem nekoč nameščali nove podkve ter težkim vprežnim vozovom popravljali osi in kolesa.
Lukini
Ob cesti Kubed-Buzet se v zavetni legi, skriti pred močnimi sunki burje, nahaja razpotegnjeno naselje Lukini. Pod vasjo je kraško polje imenovano ‘vala’, kjer so pretežno ravne kmetijske površine. Avtohtoni stari del vasi s hišami in dvorišči je postavljen v breg, novi del je spodaj ob cesti. Blizu vasi je vodovodno zajemališče.
O zgodovini kraja in o tukajšnjem življenju nam je pripovedoval vaščan Palčič Ernest: “Ma treba, da je vas vre 400 let, anbot nas je blo puno, ma zdej so šli usi ča. Tabot smo živeli vsi od svojega pridelka, krompir, fežu, frmenton, smo imeli kašno vinjo. Seno smo vozli u Trst, te smo ga anka ćupli ano malo bol poceni in ten ga prodali kašno lirco bolj drago. Smo prodajali na piazzi Forraggi u Trst in vele dol do ‘madonine’: 100 kilov drvi po 4 lire, 100 kilou sena po 3 lire. Znaš kolko je koštalo ano kilo mesa? 2 lire. Eno an liter vina? Ana lira. Ma smo hodli usi delat u Trst sz volići, mulami kur ki smo mogli. Tan pri Sočergi je Batefer (kovač), je jmo muj stric oštarijo pod Italijo ten so se ustavljali lidje, ki so hodli u Trst iz Istre. Na šagro so pršli Boršterani jgrt na pihala aden je tuku buben. Pole so pršli še antuončani sz mužiko. Je bla mižerja. Smo jeli polento, krompir, fežu. Na božično viljo anka bakala, bobiće, pince, štruklje…”
V Lukinih sta dva priimka: Paliska in Palčič. Palčiči naj bi prišli iz otoka Pag za Palisko izvor ni znan.