Popetre
Vas leži ob stranski poti med Gračiščem in Truškami oziroma Loparju, na slemenu Pičence nad dolino reke Dragonje, ki izvira prav pod vasjo. Zaradi te posebne lege so skozi Popetre potovali ljudje iz različnih okoliških vasi, eni na poti na občino, drugi pa v obratno smer, preko Gračišča, Smokvice do Movraža. Od tu so peš nadaljevali pot proti Rakitovcu na železniško postajo, po različnih opravkih in v različne smeri.
Dario Alberi v knjigi ‘Istria’ piše, da je vas prvič omenjena leta 1028, ko jo je rimski imperator Konrad II., kot večino vasi z zemljišči ob reki Dragonji, podaril oglejskim patriarhom. Kasneje so Popetre postale last graščaka Filipa di Cosliaca, (med drugim imetjem je bil lastnik tudi utrjenega gradu Kozjak). Leta 1250 je vas prodal fevdalcu Andreju de Cirlago. Popetre so pozneje prešle v last njegovim naslednikom. Od leta 1505 je bila vas v lasti bogate plemiške družine Bembi iz Kopra. 1602 leta pa je fevd prešel v last posestnikov Morati. Ti so se naselili v Izoli v začetku 14. stol. V 17. stol. so se povezali s plemstvom v Poreču. V 19. stol. jim je plemiški naziv podelil avstrijski cesar Franc I. V tem obdobju je bila vas Popetre poznana pod imenom Cain.
O imenu vasi ‘Popetre’ obstaja več legend. Po eni, kot je pripovedoval vaščan Černac Silvester, naj bi dva brata iskala s svojima družinama primeren kraj, kjer bi se ustavila. Ugotovila sta, da je, kljub kraškemu terenu tu precej vodnih izvirov, ki so pogoj za življenje in sta tako ustanovila dve vasi – Popetre in Poletiče. Nekateri sklepajo, da je dobila vas ime po bližini kraja poimenovanem ‘Pietra Bianca’ oziroma ‘Beli Kamen’. Sedaj se tako imenuje zaselek novih hiš v bližini Gračišča. Starejši ljudje se še vedno spominjajo belega kamna, meri 10 X 0,80 X 0,56 m. Kamen je ležal ob poti, ki je vodila od Svetega Antona preko hriba Lačna po ravnini nad Kubedom in pod Popetrami v Istro, proti Buzetu in naprej proti Motovunu. Na njem je bilo izpisano 9 vrstic, vendar je zob časa napis izbrisal tako, da je nečitljiv. Razbrati je mogoče le nekaj vrstic. Trenutno se kamen nahaja v Pokrajinskem muzeju v Kopru, kamor ga je prepeljal profesor Zupančič.
V Popetrih je izredno lepa stara hiša, hiša št. 6, ki ji pravijo “Pr’ Bernardćev”. Poslopje je pod spomeniškim varstvom. Nad vaškim trgom-placom, nekoliko zakrita s hišami stoji cerkev apostola sv. Andreja – apostol goduje 30. novembra. V poletnem času pa ima vas šagro v čast drugemu apostolu svetemu Jakobu, ki se praznuje zadnjo nedeljo v Juliju. Cerkev je že od nekdaj podružnica župnije v Truškah in je kot taka tudi omenjena v vizitacijskem poročilu Agostina Valierija, veronskega škofa, pozneje kardinala. Po papeževem naročilu na znamenitem Tridentskem koncilu, ki je usmeril in reformiral srednjeveško zahodno cerkev na disciplinski, liturgični in dogmatski ravni, je škof obiskal tudi naše kraje in cerkev v Popetrah. Leta 1579 je o cerkvi zapisal: “Cerkev je posvečena, pokrita, z okni, ki se zapirajo. Ima zvon, posvečen oltar, je srednje okrašena in ima vse kar potrebujejo za maševanje, tudi kelih. Ob cerkvi je pokopališče. Vas ima bratovščino, ki skrbi za cerkev. Obračun dajo župniku, ki dohodke in stroške zapiše.”
V bratovščine so se zbirali vsi, ki so častili tega ali onega svetnika, ter se mu priporočali za pomoč v stiski. To je bila človekoljubna ustanova, ki pa je imela le moralno in ne tudi pravne obveze do dajatev, zato je član ni mogel izterjati. Dajatve so bile 1579 za župnijo Truške naslednje: “Verniki dajo mero pšenice in mero ovsa ter mero vina. 40 družin daje kvarter pšenice in ovsa ter vina. Dve naselji dajo kvarter jagnjet v skupni vrednosti 60 dukatov.”
Vaščani zgledno skrbijo za svojo cerkvico. Med iskanjem starega gradiva za objavo v knjigi o Popetrih, so v cerkvi našli ohranjen ‘misal’ s posvetilom, ki se v prostem prevodu glasi: “Ta misal je bil kupljen z zbiranjem prostovoljnih prispevkov v mojem času P. Livius Barbo- Popetre 1661, v Decembru”.
Prebivalstvo v Popetrah v letih 1869-2000: od prvega avstrijskega popisa leta 1869 do leta 1991, ko je bil zadnji popis prebivalstva v Republiki Sloveniji, je razvidno naraščanje in padanje števila prebivalcev v vasi. Do leta 1900 je število ljudi v vasi naraščalo, letu 1910 je sledilo zmanjševanje prebivalcev. Po letu 1962 pa so se ljudje začeli izseljevati v okoliške izpraznjene vasi in mesta npr.: Ankaran, Hrvatine, Škofije, Dekane, Koper in Izolo, kjer so dobili stanovanja.