Predstavljemo vam naravne znamenitosti, katere bogatijo našo deželo. Odkrijte zakaj se vedno več gostov vrača in raziskuje naravo v naši deželi.

Dolina Dragonje in reka Dragonja

Dolina Dragonje sodi med najlepše naravne znamenitosti Slovenske Istre. Reka Dragonja, ki teče po istoimenski dolini je s svojimi številnimi pritoki ustvarila slikovite slapove in erozijsko aktivne meandre. Na pobočjih pa obiskovalce očarajo skrbno obdelani oljčni nasadi, vinogradi in drugo sredozemsko rastje. Iz kulturne dediščine velja omeniti zagotovo Kodarinov mlin (pod Koštabono) in Mazurinov mlin (pod Trsekom). Le-teh je bila nekoč dolina polna. Krajinski park Dragonja, območje predlaganega krajinskega parka, obsega porečje rek Dragonje, Reke (na hrvaški strani jo preimenujejo v Bračano) in Malinske. Ohranitev naravnih in ustvarjenih danosti je ključnega pomena za ohranitev narave Slovenske Istre.

Reka Dragonja s pritoki je najpomembnejša naravna vrednota tega prostora. Delovanje vode v Dragonji in drugih presihajočih vodotokih pa je ustvarilo tudi večino drugih značilnosti in posebnosti, od slapov, flišnih profilov do rastišč ogroženih rastlin. Pestrost rastlinskih in živalskih vrst je tu zelo velika. Številni so naravno ohranjeni življenjski prostori, med katerimi so vsi, razen gozda in rečnih habitatov, nastali kot posledica človekove tisočletne rabe tal. S krčenjem prvotnega gozda v prid obdelovalne zemlje je človek nehote ustvaril številna nova življenjska okolja ter rastlinske in živalske združbe z vrstami, ki so se prilagodile življenjskim razmeram tega prostora.

Dragonja je slabih 30 km dolga reka, ki si je svoje porečje izoblikovala v slovenskem delu Istre na skrajnem jugozahodnem delu države. Območje, ki ga odmaka, je podeželsko, poleg tega pa tudi obmejno, odmaknjeno od večjih razvojnih centrov in težje prometno dostopno, zaradi česar je bilo dolga leta zelo slabo poznano in le skromno raziskano. Po drugi strani pa je prav njegova odmaknjenost vplivala na to, da je bogata naravna dediščina vključno z reko in njenimi pritoki ostala skoraj povsem neokrnjena. Edino stalno naselje v dolini je Dragonja, v spodnjem toku reke, ostala poselitev pa je bila le občasna in vezana predvsem na mlinarstvo, ki je nekoč predstavljalo pomembno gospodarsko dejavnost.

Dragonja izvira v vzhodnih obronkih Šavrinov, od koder teče proti zahodu, kjer se v Piranskem zalivu izliva v Jadransko morje. Na svoji poti dobi dva večja pritoka z desne strani (Rokava in Drnica) ter enega z leve (Poganja). Porečje si je večinoma izoblikovala v flišnem gričevju Slovenske Istre. Le manjši del porečja, ki je pretežno na hrvaški strani, je sestavljen iz apnencev. Na flišu se je zaradi sposobnosti zadrževanja vode, ki jo ima ta kamnina, razvila gosta in razvejana rečna mreža, prepredena s številnimi bolj ali manj stalnimi vodotoki. Ti se globoko vrezujejo v strma pobočja, kar pokrajini daje izrazito reliefno dinamiko. Slednja se zrcali v številnih slapovih in slapiščih, soteskah, prodiščih, meandrih, razgaljenih geoloških profilih, spodmolih, podornih blokih, vršajih, brzicah, tolmunih …, ki predstavljajo pomembno geološko, geomorfološko in hidrološko dediščino, njihov preplet pa ustvarja življenjski prostor za svojstven vodni ter obvodni živalski in rastlinski svet.

Dragonja ima kljub svoji dolžini in razmeroma razvejanem porečju relativno malo vode, saj vodomerna postaja Podkaštel v dolgoletnem povprečju beleži le 1 m3/s pretoka. Količina vode v strugi je preko leta neenakomerno razporejena. Večino leta (oktober–maj) je nadpovprečna, v poletnih mesecih (junij–september) pa je izrazito podpovprečna. Slednje je posledica omiljenega vpliva bližine morja na podnebje, ki se odraža v jesenskem višku padavin in visokih poletnih temperaturah z močno poudarjenim izhlapevanjem. Poleti se tako pogosto zgodi, da Dragonja skoraj povsem presahne. Voda se tedaj zadržuje pod površino struge in se večinoma pretaka podzemno po prodnih nasutinah, na površini pa se pojavi le v globljih tolmunih. Takemu pretočnemu režimu se je prilagodilo tudi živalstvo in rastlinstvo v strugi. Kljub temu, da v času poletne suše poginejo številne ribe in raki, se življenje ob naslednjem dežju normalno nadaljuje, saj je razmnoževalna doba navadno končana že pred poletjem. Ličinke in nekatere živalske vrste lahko sušni del leta preživijo v podtalnici in tam počakajo na ugodnejše razmere.
Za Dragonjo je značilno, da nima stalnega izvira, pač pa se voda na površini pojavi v obliki mnogoterih manjših izvirčkov. Številni povirni kraki se med seboj združujejo, dokler tok nazadnje ne postane stalen. V zgornjem delu ima velik strmec, ki pa se po toku navzdol postopoma umirja. Ob Dragonji in Rokavi s pritoki so doline večinoma ozke, pobočja pa strma. V spodnjem delu, dolvodno od Krkavškega potoka (Feneda), se dolina razširi in tako omogoča intenzivno kmetijsko rabo prostora. Reka je tu regulirana in obdana s protipoplavnimi nasipi, ki do neke mere blažijo posledice hudourniškega značaja vodotoka. Za Dragonjo je značilno, da kljub relativno velikem strmcu praktično po celotni dolžini izrazito vijuga (menadrira). Rečna struga se namreč prilagaja geološki zgradbi doline in vršajem manjših pritokov, ki jo potiskajo k nasprotnemu bregu. Po eni izmed razlag, naj bi Dragonja ime dobila ravno zaradi svoje vijugavosti. Beseda naj bi izvirala iz italijanske besede »drago« (zmaj), ki naj bi se reke prijela, ker se je vila kot zmaj. Dragonja je z naplavinami finejšega materiala v spodnjem delu doline, ob izlivu v morje, izoblikovala obsežno uravnavo, na kateri so nastale znamenite Sečoveljske soline, ki so danes zavarovane v obliki krajinskega parka. Kot naravni spomenik je od leta 1990 zavarovan tudi tisti del spodnjega toka Dragonje, ki se nahaja v občini Piran.

Naravovarstvena namembnost območja Doline Dragonje je bila opredeljena v občinskih planskih dokumentih že v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja, v letu 2007 pa sta občini Koper in Piran na Ministrstvo za okolje in prostor naslovili pobudo za trajno zavarovanje porečja reke Dragonje. Na osnovi te pobude in 117. člena Zakona o ohranjanju narave, je Zavod RS za varstvo narave, v dogovoru z MOP, v letu 2009 pripravil strokovni predlog za zavarovanje Krajinskega parka Dragonja. Strokovni predlog pokriva le področje ohranjanja narave in je izhodišče za pripravo akta o zavarovanju in usklajevanju z drugimi sektorji ter dejavnostmi v prostoru.

Istrski spodmoli in naravni most

Istrsko ostenje ali Kraški rob, ki se vleče od doline Glinščice prek Črnega Kala, Podpeči naprej proti Gračišču in Sočergi, se konča v Istri na Hrvaškem. Ta predel Istre je nekaj posebnega – morda celo skrivnostnega. In prav nedaleč od Sočerge se v ostenju pod Velim Badinom skrivajo mogočni spodmoli, ki jih je izoblikovala narava. Tu je še naravni most, ki se s svojim šestmetrskim skalnim lokom pne na robu prepadnega ostenja.

V vznožju sten nedaleč od sv. Kirika pod oddajnikom so manjši spodmoli in kamnita ploščad. Pet metrov nad skalno ploščadjo je vhod v več kot 40 metrov dolgo jamo. Značilnost jame je 24 metrov dolg glavni rov z 2 metrov širokim vhodom, v najširšem delu ima širino 7 metrov in se na koncu v kotu 90° vzhodno nadaljuje v 50 centimetrov ozek rov. Devet metrov od vhoda v jamo je vertikalen dvig s 6 metrov visokim stropom. Tu je jama najlepše zasigana. Opazni so stalaktiti in celo jamske zavese z ‘žagastim’ robom. Po označeni poti hodimo mimo viharnikov, posušenih starih borov, ki so se, kdo ve, koliko desetletij, bojevali z ledeno in močno gospo burjo. To je svet, ki buri domišljijo. Deluje kar rahlo skrivnostno; tako kot celotna Istra. Kratek gozdiček se bo končal in sledile bodo skale, vsaka s svojo zgodbo kljubovanju času in vodi. Izrazite škraplje so neverjetno globoke. Če niste vrtoglavi in vas ni strah višine, vam svetujem, da se po varovalni jeklenici spustite v globino, na spodnjo pot. Nekaj metrov jeklenice in nekaj jeklenih stopov bo olajšalo spust. Spodaj pa čudo narave: spodmoli, kakšnih ni baje nikjer drugje po Evropi, ki so izrazitih barv: rumene, sive, oranžne, črne in bele. Prav neverjetno. Spodmoli Velega Badina so 28 metrov visoke pečine, ki jih lahko štejemo med velike naravne znamenitosti Slovenije. Trije so večji in globlji, največji je širok 90 metrov, manjša dva pa okoli 30 metrov, strop pa je visok 17 metrov.

Spodmolom rečejo tudi istrska ušesa, saj naj bi poslušala, kaj se pogovarjajo ljudje v dolini. Vzemite si čas in si jih oglejte. Ta del se imenuje Veli Badin in je uvrščen med območja Natura 2000, saj je eno redkih naravnih gnezdišč puščavca, skalnega goloba, rdeče lastovke in planinskega hudournika v Sloveniji. Nekdaj je tukaj gnezdil tudi planinski orel. Zaradi te naravne danosti je tudi plezanje v Velikem Badinu prepovedano. Pot nas vodi skozi naravni most, ki se s svojim šestmetrskim skalnim lokom pne na robu prepadnega ostenja.

Spominjam se (M. Flandija), ko sem se z nonotom vozil po teh krajih, da mi je pripovedoval, kako je luna tu ulovila volkodlaka. Le-ta je grozil ljudem v dolini, zato ga je obesila na ostenje pred spodmol. Tako so njegovo stokanje prek odmeva slišali globoko v Istro. Slišali so ga tudi vsi drugi štregoni in zaradi strahu zapustili Istro…

Krajinski park Kraški rob

Kraški rob označuje značilno pokrajino v koprskem zaledju, kjer se kraška planota prevesi v flišno pokrajino Slovenske Istre in predstavlja geološko in podnebno mejo. Razteza se okoli 20 kilometrov od Socerba ob slovensko-italijanski meji pa vse do Mlinov ob slovensko-hrvaški meji. Tu lahko najdemo veliko drobnih reliefnih oblik, kot so udori, spodmoli, škrapljišča,skalni podori in jame. Na tem območju je moč najti tudi floro in favno obeh pokrajin, ki ju razmejuje (kraška in submediteranska). Tam je moč najti tudi 28 endemičnih vrst, našli pa so tudi 10 za znanost do tedaj neznanih živalskih in rastlinskih vrst. Tamkajšnja naselja (Kubed, Črni Kal, Črnotiče, Hrastovlje, Gračišče, Podpeč in Socerb) so razglašena za kulturne spomenike.

Kraški rob je območje številnih naravnih posebnosti in izredne biotske pestrosti. Je prehod med primorskim in celinskim delom Slovenije, ‘stopnica’ iz toplejše Istre k hladnejšemu krasu. Strme apnenčaste stene potekajo v smeri severozahod – jugovzhod. Stopničasto se dvigajo nad vmesnimi flišnimi predeli, občasno poplavljenimi in kmetijsko obdelanimi valami. Stene so gnezdišča ogroženih vrst ptic. Menjavanje apnenčaste in flišne geološke podlage ter razgiban relief so vzrok za pestro sestavo rastlinskih in živalskih vrst. Po vrhovih Čičarije in Slavniškega pogorja se razprostirajo kraški mediteransko-montanski travniki, ki so zelo bogati po številu rastlinskih in živalskih vrst. Na tem območju najdemo več travniških rastlin in toploljubnih metuljev, pajkov, strig, kobilic ter drugih redkih ali ogroženih živali.

Lačna

Lačna je zaradi visokega kovinskega stolpa vrh z izrednimi razgledi proti Trstu in Tržaškemu zalivu ter viaduktu čez Črni kal na severu. Proti vzhodu se nam odprejo razgledi na Podgorski kras ter Kraški rob. Lepo se vidijo hribi Čiračije. Proti zahodu se odpre razgled na Koprska brda. Proti jugu se nam odpirajo hribi Istre, lepo se vidi Učka in dolina proti Sočergi. Lepo se vidi tudi dolina Rižane. Opisana pot v naravi iz naselja Kubed je položen družinski izlet in krožna pot. Vračamo se po kolesarski poti, ki je še položnejša. Na vrhu je vpisna skrinjica. Vzhodno od vrha ležijo Hrastovlje iz katerih vodi na Lačno precej strma pot. Hrib Lačna je sestavni del številnih pešpoti po Slovenski Istri.

Južni, hriboviti del Primorske je prav prijetno obiskati zgodaj spomladi, ko sonce še usmiljeno boža s svojimi žarki in se ostra zimska burja že poslavlja. V krajih, kjer nosnice že vznemirja vonj po morju, si lahko v dneh z dobro vidljivostjo privoščite tudi kakšen pogled na Tržaški zaliv, na primer z razglednega stolpa na Lačni (451 metrov), ki jo lahko osvojite iz Gračišča, Hrastovelj in Kubeda in si na njej lačni privoščite malico.

Po spokojni travnati pokrajini, ki jo ponekod objemajo borovci, lahko nadaljujete po Kraškemu robu vzporedni stopnji, ki se v dolžini polmaratona razteza od Gračišča do Sočerge. Vrhove lahko osvajate posamično ali v enem zamahu: najprej od Lačne do Kuka (498 metrov), nato pa s pogledom na Kraški rob in Slavnik nabirate kilometre po planotastem svetu Ravnega krasa. Nad vasjo Dvori se boste približali državni meji s Hrvaško, prečkali zatrep Moravške vale in se dvignili na Veliki Badin (350 metrov), od koder boste lahko iz slovenske Istre občudovali tudi hrvaško Istro. Le streljaj naprej bo vaš korak ustavila prikupna cerkvica svetega Kvirika nad Sočergo, do koder vas čaka le še sestop. Istrski gori doli naokoli tehnično ni zahteven, pri orientaciji pa vam bosta pomagala zemljevid in vodnik Slovenska Istra: Čičarija, Brkini in Kras. Ker med potepanjem po hribovitih travnatih grebenih ni nobene postojanke, vzemite s seboj dovolj pijače in oblačila za zaščito pred vetrom, za piko na i istrskega potepa pa si v kakšni vasici ob vznožju valovitih vzpetin privoščite pravo istrsko pojedino.

Na grebenu med Hrastovljami in Gračiščem sta dve prazgodovinski gradišči. Prvo leži na vrhu hriba Lačna (452 metrov) in ima obseg 1270 metrov, vendar je komaj vidno. Od obzidja sta ohranjena le dva dela in sicer na jugovzhodu – dolg 220 metrov – in na severozahodu – dolg 290 metrov. Proti Gračišču obrnjeni del gradišča manjka, ker je tu pobočje strmo; zato pa je nekoliko bolje ohranjen tisti proti Hrastovljam. Spričo tega, da je nasip visok le 0,30 do 0,50 metrov, širok pa samo 2 do 4 metrov, domneva Marchesetti, Castellieri (1903) 68, tab. VII, 6, da gradišče ni bilo močno utrjeno. Notranjost gradišča je skalnata in brez ostalin.

Pol kilometra proti jugovzhodu in pribl. 30 metrov nižje je drugo gradišče, ki je polkrožne oblike (na zemljevidu pod Gračišče). Na prepadni zahodni strani, ki pada v dolino Gračišča, manjkajo obrambni okopi. Pobočje na nasprotni strani zapira 1260 metrov dolg nasip. Kot posebnost tega gradišča omenja Marchesetti, Castellieri (1903) 68 ss, tab. VII, 7, prečni nasip, dolg 180 metrov, visok 4 metrov in širok 30 do 40 metrov. Ker je bil dostop po grebenu razmeroma lahek, so zgradili več 2 – 3 metrov visokih in 15 do 30 metrov širokih nasipov vse do strmin na hrastoveljski strani. Vzdolž obzidja na je vsej notranji strani 10 – 15 metrov širok raven prostor, pokrit s črno prstjo, v kateri so dobili mnogo lončenine. 140 m etrov stran in 30 m nižje od gradišča so ostanki 150 metrov dolgega in 5 – 10 metrov širokega nasipa, visokega pol metra, ki naj bi onemogočal dostop. Pri cerkvici Matere božje so pri kopanju jarkov zadeli na plitvo vkopane skeletne grobove brez pridatkov (VS 2, 1949, 166).

Slap pri Trebešah

Slap pod vasjo Trebeše je največji slap v Slovenski Istri. Visok je kar 17 metrov. Najboljši čas za obisk slapa je v deževnem obdobju, v zgodnji pomladi ali pozni jeseni, ko je pogled na slap kar impresiven. Posebno zanimiv in atraktiven pa je tudi pozimi, saj takrat pogosto zamrzne, medtem ko v sušnem poletnem času ponavadi presahne. Dostop do slapa: Iz ceste Črni Kal – Dekani v smeri Kubeda in Gračišča. Za Gračiščem je takoj na desno cestni odcep proti vasici Trebeše. Takoj pred vasjo je na desno kolovoz, ki se spušča v grapo. Bodite pozorni na modro-rdeče oznake, ki vodijo do vrha slapa. Hoje je le za 250 metrov. Ko stojite na previsni pečini nad slapom bodite previdni, da ne pride do zdrsa! Do dna slapa moramo desno od slapa ter obiti pečino.

Za obisk Trebeškega slapa se moramo odpraviti v notranjost Slovenske Istre, od koder koli pač pridemo. Kot že ime pove, slap sodi k vasi Trebeše, ki je od Kopra oddaljena 19 kilometrov. Iz Kopra je najbolje dostopna mimo Bertokov, Pobegov-Čežarjev in Sv. Antona, mimo smetišča nadaljujemo pot poti proti Galantičem in Butarom. Trebeše so nekoliko umaknjene z glavne ceste, ki se nadaljuje proti Gradinu in znanim Abitantom ter Belvedurju. Avto pustimo pred vasjo, kjer se tudi odcepi poljska pot do slapa. A ne sme se nam preveč muditi. Najprej si odpočijmo oči na mehkem Šavrinskem gričevju, ki se razprostira v smeri proti morju, potem stopimo še do vasi. Takšne, kot so Trebeše, je večina vasi v Istri. Stare, nekoliko vase potegnjene hiše pripovedujejo o še ne tako oddaljenih časih, ko je bilo v teh krajih življenje daleč od razkošja, bleščeče bele novogradnje pa optimistično sporočajo, da je otroški živ-žav (podobno, kot v marsikateri drugi istrski vasi) v nekem obdobju utihnil le začasno. Gotovo bo priložnost za srečanje s katerim od domačinov, ki so na začetku nekoliko zadržani, a prijazni gostitelji.

Opis poti do slapa: pred vasjo, tik ob puču, se spustimo v levo. Čez približno 100 metrov pot ostro zavije v levo in že slišimo tiho žuborenje vode, ki nas usmeri k slapu. Iz pristopne strani vidimo le pritok in del previsa, prava podoba pa se nam odpre, ko prečkamo vodo in se po nekaj metrih spustimo desno po brežini do struge. Zaradi gostega rastlinja imajo fotografi tudi v zimskem času težavo, da bi ga zajeli v celoti. Slap oblikuje potok Stranica, ki izvira tik za odcepom iz glavne ceste proti Trebešam. Izvir imenujejo Tepla voda ali Gorka voda. V njem so vaške ženske v preteklosti prale perilo. Nad slapom je še več manjših izvirov, zaradi česar voda skoraj nikoli ne usahne. Seveda je v poletnem času pretok bolj kapljičast, pravo podobo pokaže ob večjih deževjih. Potok Stranica se po krajši poti pod Trsekom zlije v Dragonjo. Ko se naužijemo miru ob prijetnem žuborenju, se vzpnemo po gozdni poti proti cesti. Po približno 20 minutah smo pri Pićurih, zaselku Trebeš, ki pa je pravzaprav ena sama sestavljena hiša. Pripadala je dvema družinama, danes pa v njej prebiva le starejši domačin. V istrskih vaseh srečamo veliko starih sestavljenih hiš. Ljudje so si zaradi praktičnosti in prihranka posodili zid, ko se je kdo odločil za novogradnjo. Včasih je bilo v nizu hiš lahko več, tudi 4 ali 5 družin. Pot nadaljujemo po glavni cesti in po približno 200 metrih zavijemo levo na kolovoz, ki se kmalu izteče v ozko pot, ki poteka ves čas po hrbtu peščenjaka. Ni razlogov, da bi zašli, vseeno pa nam pravo pot vsake toliko pokažejo drobne rdeče-modre oznake. Če bomo dovolj pozorni, bomo na približno polovici poti opazili puščico, ki v levo, pod skalo usmerja v jamo. Za običajne pohodnike zaradi zaraščenosti ni prehodna, za jamarje bi bila pa gotovo nekaj posebnega. Po približno 20 minutah smo pri Starcih.

Slap Veli vir

Veli vir je izrazit in prav poseben slap, ki drsi preko skalnega praga v velik smaragdno zelen tolmun. Tolmun je tako velik, da je že pravo malo jezerce. Čeprav je slap visok samo 6 m (po nekaterih podatkih je ocenjena višina slapa 8 metrov), je doživetje ob prihodu do slapa enkratno. Obisk slapa je morda najmikavnejši ravno v času, ko v notranjosti dežele vladajo zimske razmere. V poletnem času je struga potoka suha, sledovi usedlin na skalnem pragu pa kažejo, da se zna slap spremeniti v široko padajočo zaveso vode. Slap je res lepo videti na hudourniškem potoku Reka, vendar le spomladi, ko je zadosti dežja. Takrat opazujemo, kako pada v kotanjo in polni majhno jezerce. V sušnem obdobju pa se seveda čez skoraj desetmetrsko navpično steno ne zliva niti kaplja vode.

Dostop do slapa je enostaven in primeren tudi za krajši družinski izlet: za izhodišče si vzamimo Sočergo, kjer se pri gostilni Milana Palčiča, z glavne ceste odcepi cesta proti vasici Tuljaki. Po dveh kilometrih je odcep proti vasici Sokoliči, do koder je še kilometer poti. Kažipot do slapa nas napoti na kolovoz, ki preide v pešpot in po 15 minutah  spusta v dolino pridemo do velikega smaragdno zelenega tolmuna v katerega drsi slap Veli vir.