Predel Krajevne skupnosti Gračišče imenovan Dolenjščina leži tik ob meji s Hrvaško, tik pod cesto, ki poteka od Kubeda do Buzeta in ob dolini reke Reke, zato je tudi poimenovan s takim imenom. Dolenjščico sestavljajo sledeče vasi: Peraji, Olika, Karli, Pisari, Šeki, Marsiči, Mlini. Prav vsaka vas ima svojo zgodovino, pripoveduje svoje zgodbe, imenovane “vaške čenče” in odkriva zanimivosti iz vasi, katere pripovedujejo starejši vaščani. Odkrijmo jih skupaj.
Peraji
Po makadamski cesti, ki se pred Pregaro odcepi od glavne ceste, pridemo v odročno vasico – Peraji. Kraj leži na vzpetini jugozahodnega pobočja doline, ki jo tvori sotočje reke Reke. Ob slikoviti poti v vas nam nekaj časa sledi dolg kamniti zid, ki obkroža vinograd. Ob cesti je tudi puć, ki je nekoč služil za napajanje živine. Iz Perajev je lep razgled preko doline na sosednjo Sočergo. Čez polja in gozdnate površine se od tu oziramo v prostrane daljave. Z enim samim pogledom zajamemo velik del istrskega kraljestva. Od tu dobro vidimo, kako se kraški svet staplja s flišnim, pred nami so kot na dlani Slavnik, Kojnik, Golič, Žbevnica, Kuk in čisto na koncu Učka.
“Nekoč so tukaj na veliko obdelovali njive,” je v Perajih pripovedoval Gregorič Emil, po domače Miljo. “Nekateri kmetje so si ob poljih naredili kažete – poljske hišice, v njih spravljali orodje za čez noč ali pa se pred nevihto zatekli pod streho. Naša vas Peraji, ki ima le par domačij, je ana vas »abandonirana«, pripoveduje Miljo. A roko na srce; videz Perajev je vendarle drugačen kot v davnini. Vas, kljub vsej odmaknjenosti, še vedno živi.
Olika
Tik pred mejnim prehodom s Hrvaško se v ostrem ovinku odcepi cesta za vasi oz. zaselke: Olika, Pisari, Šeki, Maršiči in Mlini. Prvi zaselek v vrsti teh petih odročnih a zanimivih krajev se imenuje Olika. Vas stoji pod gozdnatim pobočjem Slatine. Do nje pelje ozka in precej strma asfaltna pot, ki se z glavne ceste Kubed – Buzet spušča skozi borov gozd do prvih bivališč. Malo nad vasjo je končno le prišel Rižanski vodovod in tam so namestili javno “špino”. Vas šteje devet hišnih številk, število prebivalcev pa le narašča. V letu 2014 bi našteli že sedem prebivalcev in eno povsem obnovljeno hišo. Svoje dni je imela vas celo svojo gostilno. Večina hiš je starejših. Nekoč nedvomno imenitna in ponosna podeželska poslopja danes samevajo. Domačini vedo povedati, da je zanje veliko zanimanja, predvsem pri ljudeh iz večjih urbanih mest, toda zaradi različnih vzrokov ostajajo bivališča še naprej prazna in neobljudena. Kljub temu, se tudi tukaj, daleč od sodobnega in hitečega sveta, še čuti utrip življenja. Ljudje opravljajo svoje vsakodnevne posle na polju ali okoli svojih domačij in se morda niti ne zavedajo v kakšnem ‘zelenem raju’ se vsako jutro prebujajo in na večer legajo k počitku. Toda to je zgolj romantičen pogled razvajenega meščana, ki samo ‘pokuka v zeleni raj’ in ga že isti hip zapusti.
Ime vasi Olika je nastalo po nasadih oljk pod vasjo, ki jih je leta 1928 uničil hud mraz. Ta del se zarašča, toda pazljivemu očesu ne uide še kakšna oljka, sedaj že v gozdu, ki se je obrastla po tej hudi pozebi. Prva hiša na desni strani ob prihodu v vas ima zanimiv vzdevek – reče se ji pr’ Bênoku. Pritrjujejo, da bi naj od tam izhajal znani kamnosek Benko iz Sočerge, kot ga imenujejo viri, ki ga poznamo po Benkovi hiši iz Črnega Kala – najstarejši ohranjeni in datirani hiši na Slovenskem z vklesano letnico 1489 na vratnem portalu.
Karli
Maršiči se nahajajo na jugovzhodnem koncu Slovenske Istre. Za njimi so samo še Mlini – in potem je meja. Tik nad Maršiči je na cesti Kubed-Buzet državni mejni prehod Sočerga. Zaselek je postavljen ob vznožju flišnega pobočja, ob robu doline z manjšo reko Reko. Maršiči štejejo le nekaj hiš – domačij. Tiste, pokrite s kamnitimi skrilami, so že izginile. Žal je bilo v preteklosti nekaj bivališč porušenih. Po pripovedovanju vaščana so le-te imele na svojih kamnitih portalih vklesane zelo stare letnice. Čeprav so Maršiči odročen kraj, vanj vseeno dotekajo vsakodnevne informacije iz sveta. Če ne gre drugače, pa preko satelitskih anten in seveda, interneta.
Sergij je zanimiv sogovornik. Po tem, ko je plovil po morju in delal na ladijskih platformah, se sedaj ukvarja z gradnjo “suhih zidov” ali “suhozidov” in vzdrževanjem okolice Karlov. Pravi, da se po domače vasi pravi Jačuri in meni, da to izvira iz vzklika »Ja ću re« ali »Hočem kralja«, za kar so si menda prizadevali vaščani nekoč. O tem kdaj in zakaj, pa naj sodi zgodovina ali kakšen vneti raziskovalec. Vasi so rekli tudi Prgare. Ne vemo zakaj, vprašajte Sergija! Da ni to blizu »purgerjev« – upornikov? Veste kaj pomeni »krasac«? Kako lepo ime za Zvezdana ali tudi šteljota. Zopet ena zanimiva od Sergija: Beke pod Beloni je prostor ob Reki tik na meji s Hrvaško.
Kup kamnitih ruševin spominja na skoraj izumrlo istrsko vasico. Zidine pa vedo povedati, da so v vasi stale enonadstropne kamnite hiše z vsem potrebnim kamnitim pohištvom. Pod Sergijevo kamnito obnovljeno hišo je še ena enonadstropna kamnita lepotica. Gradila sta jo nonića od Angela iz Šekov, znana “suhozidarja”. Na zidovih je vreme omet že odstranilo, tako da lahko sedaj občudujemo pravilno kvadrirane kamne in plemenito teksturo zida. Takšna gradnja jima je vzela tri leta dela! Pred vasjo je s kamenjem polkrožno obzidana ‘šterna’, v kateri nikoli ne zmanjka vode. Ob takih vodnjakih so se domačini v večernih urah zbirali, si pripovedovali štorje ali kašno ‘zakantali’. Tu so zajemali vodo, jo nosili na vrtove in zalivali svoje povrtnine. Iz Karlov je krasen razgled na iztek doline Dolenjščine. Od tu lahko tudi s prostim očesom vidimo znamenite spodmole, ki so ‘vklesani’ v tektonski istrski prelomnici. Pod strmimi stenami so Mlini, za njimi pa že Buzet in Buzetska dolina.
Pisari
Pisari so za Oliko drugi kraj v vrsti zaselkov, ki ležijo pod cesto Sočerga – Buzet. Vaške hiše so tu postavljene na meji med gozdnatim pobočjem in dolino hudourniške reke Reke. Pisare z obeh strani oklepata manjši hudourniški grapi Pisarskega in Šekovskega potoka. Obilica vode, ki jo deževje prinaša v dolino, kaj veliko ne koristi. Saj ne dežuje takrat, ko je potrebno. Domačini pa so znali poiskati vodno žilo in tako še danes zajemajo vaščani vodo tudi iz svojih kamnitih vodnjakov. Zato tukaj Rižanski vodovod še ni prišel. Električni tok pa je tudi tak, da se takoj “užali”, če malo zagrmi.
Vas je ime dobila na zanimiv način. Vsi v vasi so se pisali Ugrin in v papirnatih geodetskih mapah še vedno piše ime vasi Ogrini. Ustno izročilo pravi, da sta šla dva brata, verjetno v 18. stoletju, služiti v frančiškanski samostan v Hoduje – kakšne štiri kilometre proč. Tam je nastala vasica Ugrini. Zamislite si to nesrečo – dve vasi istega imena, skoraj ena poleg druge. Ampak domačini so se znašli. Sosed Boris pomni svojega nonota Franca; njegov nono (tj. nono od Franca), smo ugotavljali, pa je že moral biti neke vrste »falšon«, saj so ga dali u »bržon«. Tam se je naučil pisati. Ko se je vrnil, je domačinom pomagal pri upravnih in administrativnih postopkih z oblastjo, kar je bila za domačine prava muka – mislite, da je danes kaj drugače? Ljudje so mu rekli pisar in vas je po njemu dobila ime Pisari.
Tako kot vsi zaselki okoli Sočerge so tudi Pisari imeli isto zgodovino. Dežela Svetega Kvirika, kot se je v davnini imenoval tukajšnji svet, je bila leta 1028 pod Oglejskimi patriarhi. Okoli leta 1275 je deželici za kratek čas zavladal novi gospodar: Biaquino iz Momjana. Le-ta je namreč Oglejskemu patriarhu Raimondu posodil denar, ki mu je bil vrnjen tri leta kasneje. V tistem času je slovanski živelj, ki je v večini naseljeval podeželje, preimenoval ime tukajšnjih krajev iz Svetega Kvirika v Sočergo. Leta 1356 je patriarh Nikola Luksemburški oddal celoten fevd v koncesijo fiorentinskemu bankirju Izaku Turiniju. Toda že leta 1397 pridejo kraji Sočerge (in z njo Pisari) v posest bratoma Sclavolinu in Baldaccu Sabini iz Kopra. Leta 1420 so tukaj že Benečani, toda že dvajset let zatem dobi to deželico familija Gravisi iz Pirana. V času vojne med Benečani in Avstrijci so leta 1615 v te kraje vdrli še Uskoki in tu (Kdo ve, če ne tudi v Pisarih?) požigali ter plenili. Za nekaj kratkih let dobi nato Pisare še Napoleonova vojska. Angelo iz sosednjih Šekov ve povedati zanimivo izročilo za dvoje ledinskih imen. Šekovski potok izvira malo nad Šeki in tistemu kraju rečejo Bravinčji dol. »B’lo jih je ku bravljincov«, ve Angelo po ustnem izročilu povedati o Napoleonovi vojski, ko se je tod mimo ustavila pri izviru vode. Voda pa je bila zastrupljena, zato imamo nad Pisari, pa vse do Olike ledinsko ime Ležaji. »Ležali so povsod, zastrupljeni od vode«, nadaljuje Angelo, “Prav jim bodi, saj so porušili konvent v Sočergi”.
Poznejša zgodovina tega zaselka pa je že bolj poznana: Po avstrijskem cesarstvu, je prispela sem italijanska kraljevina, za njo Titova Jugoslavija in danes so Pisari pod Slovensko zastavo. Tako je to, domačini so živeli v štirih državah, brez da bi se kam premaknili. Kako majhen kraj in kako velika zgodovina!
Šeki
Ista cesta, ki pelje v Pisare in Maršiče ter naprej v Mline, nas vodi tudi v zaselek Šeki. Od kod nekoliko nenavadno ime kraju, ni znano. Že ob samem vhodu v vas nas preseneti lično urejeno balinišče, ki bi bilo v čast tudi marsikateremu večjemu kraju. Balinišče je postavljeno v senco akacij in drugih dreves. Lahko si samo zamislimo kako prijetno športno vzdušje si znajo tukajšnji vaščani prirediti. Po delu na njivah in vrtovih okoli vasi je metanje ‘balincov’ lahko res pravo družabno veselje. Asfaltna prevleka, ki so jo pred leti položili po stari cesti na severovzhodnem pobočju Dolenjščine, je podeželske Šeke še bolj približala svetu. Danes v vasi ne najdete neobnovljene družinske hiše, tudi mlade družine se vračajo. Kaj je za vas lepšega od tega?
Na tem istem pobočju, nedaleč stran od Šekov, leži kraj, ki mu domačini pravijo Ležaji. Ime naj bi spominjalo na francoske vojake, ki so tu obležali zaradi pitja zastrupljene vode. Dogodek, ki nam ga je opisal g. Keber Armando iz sosednjih Maršičev, se je takole odvijal: “Ko je Napoleonova vojska zasedla te kraje, so domačini zastrupili izvire (tu pritečejo na dan kraški izviri pod kraškim robom!) in se tako znesli nad taborom francoskih vojakov. Prej bistra pitna voda se je nemudoma spremenila v morilsko past. Po pripovedovanju so ‘po celem hribu ležala trupla’ francoskih vojakov – od tod ime Ležaji.”
Marsiči
Maršiči se nahajajo na jugovzhodnem koncu Slovenske Istre. Za njimi so samo še Mlini – in potem je meja. Tik nad Maršiči je na cesti Kubed-Buzet državni mejni prehod Sočerga. Zaselek je postavljen ob vznožju flišnega pobočja, ob robu doline z manjšo reko Reko. Maršiči štejejo le nekaj hiš – domačij. Tiste, pokrite s kamnitimi skrilami, so že izginile. Žal je bilo v preteklosti nekaj bivališč porušenih. Po pripovedovanju vaščana so le-te imele na svojih kamnitih portalih vklesane zelo stare letnice. Čeprav so Maršiči odročen kraj, vanj vseeno dotekajo vsakodnevne informacije iz sveta. Če ne gre drugače, pa preko satelitskih anten in seveda, interneta.
V Maršičih je živela Tončka Gregorič (Tonca). Bila je znana pripovedovalka istrskih ljudskih zgodb. Pisatelj Marjan Tomšič je po njenem živem pripovedovanju ovekovečil te lepe zgodbe v knjigi ‘Noč je moja, dan je tvoj’. Poglejmo si eno izmed njih poimenovano Dva brekića: To se je dogodilo kasno zvečer, kadar se je Marija Ugrin vračala iz malena. Hodila je vre eno uro, kadar zagleda dva bela brekića, ki so imeli okoli vrata zvončiće ku ovčice. Vsak na eni strani so tekli poli nje vaje do Pisarov, kamor je Marija Ugrin bivala. Tam so zginili, naenbot jih ni bilo več. Ona jih je samo gledala, kadar so zginili, in je ostala brez glasa. Ti brekići so bili njeni otročići: hčerkica, ki je umrla, kadar je imela eno leto, in sinčić, ki je izdihnil, kadar je imel tri leta. Viš, ta dva so bili uni brekići sez zvončići okuli vrata in so prišli mater obić.
Samostojni kmetiji nad Maršiči, ki se je v zadnjih letih razrasla v mali zaselek, rečejo domačini Paškinići. Če pogledamo franciscejski kataster tam nekje okoli leta 1820, je to krajevno ime enake veljave kot za vse okoliške vasi. In Darjo »Paškinič« to seveda ve; ni trikrat reči, da ne bomo kdaj imeli nove vasi v Slovenski Istri. Iz Maršičev vodi slikovita cesta do zadnje vasi – Mlini.
Mlini
Vas Mlini se nahaja tik pod cesto Kubed-Buzet. Cesta je na tem mestu speljana dobesedno v istrski tektonski prelomnici, kjer se le-ta prikaže v vsej svoji slikoviti podobi. Prav tukaj poteka tudi državna meja, zato je del vasi že na hrvaški strani. Nad hišami Mlinov se proti nebu strmo vzpenjajo kamnite stene, v katerih je čas izoblikoval zanimive spodmole. Ena od zanimivosti kraja, ki si jo lahko obiskovalci tudi ogledajo, je edini in daleč naokoli še delujoči mlin. Tako zunanji del kot notranjost mlina sta še vedno taka kot sta bila v prejšnjih stoletjih. Voda za mlin priteka iz izvira nad vasjo, iz katerega ob velikem deževju z veliko silo hrumi na dan. Temu izviru so rekli Ara. V bolj sušnem obdobju je mogoče priti tudi kakšnih sto metrov v notranjost izvira, naprej pa podzemni svet še ni raziskan.
Nekdaj so ljudje od Pregare do Buzeta nosili žito v Mline, domačini vedo povedati, da je bilo nekdaj na potoku šest mlinov. Mlinom so nekdaj rekli tudi Tamburini, kar je povezano z lokalnimi vzdevki za vasi in domačije. V Mlinih živi tudi ‘agroturizem’. Že na hrvaški strani Mlinov stoji namreč lepo urejeno gostišče, kjer se lahko popotnik odpočije in okrepča. Zlasti v visoki poletni vročini je zaradi deroče rečice tu vedno sveže in prijetno. Domačini na obeh straneh meje si prizadevajo, da bi spodbudili gospodarski razvoj kraja v smeri turistične ponudbe in izrabe kakovostnega izvira vode. Med drugim jih moti tudi sedanja meja med državama.
