Smokvica
Vas leži na 270 m nadmorske višine.Gručasto naselje na spodnjem pobočju Krasa (414 m) ob cesti Gračišče – Movraž. Na nasprotni strani hriba Kras se nahaja Smokavska vala, kjer so kmetijske površine za obdelavo. Vas leži sredi suhega podolja (doline) med Gračiško in Movraško valo, pod Krogom (418 m). V okolici Smokvice je bilo veliko fig – smokev in od tod predvidevajo, da izhaja tudi ime Smokvica ali Figarola.
Vas je sestavljena iz zaselka Gorenci, ki je nekoliko odmaknjen od vaškega jedra, na pobočju pod Krogom na nadmorski višini 314 metrov. Je starejša ter manj ohranjena od drugega dela naselja – Smokvice. Tlorisi objektov se prilagajajo vijugastim zemeljskim plastnicam, tam pa so najpogostejši ob breg prislonjeni vrhkletni tipi objektov. Stavbe so kamnite, ilovico pa so uporabili kot vezivo in pogosto tudi za omet. Nekatere hiše so pobeljene. Okna so večinoma na jugozahodnih fasadah, saj se tako odpirajo proti sončni in zavetrni strani. Poslopja imajo bivalni in gospodarski del pod skupno streho, ki so običajno dvokapne, krite z opečnim korcem. Gospodarski del je sestavljen iz hleva in svinjaka (»prkata«) ali pa samo enega od teh, saj je bil svinjak pri premožnejših pogosto odmaknjen od domačije. Do zgornjih prostorov vodi zunanje stopnišče, ki se zaključi z lesenim hodnikom (»baladurjem«). Hiše se naslanjajo druga na drugo prek izbočenih kamnov oziroma konzol, ki držijo plošče zunanjih hodnikov. Tako so nastajala skupna dvorišča, ponekod tlakovana s »škrlami« – ploščato lomljenimi kamni.
Osrednji prostor v vasi je trg s skupnim napajališčem. Je prostor srečevanja in druženja Smokavcev in obiskovalcev ob različnih praznikih in prireditvah. Med njimi je največji vaški praznik fig (»šagra«), in sicer na dan sv. Magdalene, ki ji je posvečena cerkev. Posvetili so jo leta 1422 in obnovili leta 1580. Restavratorske posege so izvedli leta 1795, na kar opominja letnica na vhodnem portalu. Je enoladijska cerkev z beneškim tipom zvonika in notranjim lesenim oltarjem, ki ga krasita podoba sv. Antona ter oltarna slika Marije z Jezusom in svetnikoma. Zvonik ob cerkvi je bil postavljen leta 1887. Pokopališče se nahaja na jugozahodni strani.
V vasi je znana Bržanova domačija oziroma domačija »pri Bržani«, ki se nahaja v jugovzhodnem delu vasi. Gre za zaprt tip domačije, ki jo sestavlja več domačijskih enot, povezanih s skupnim dvoriščem. Vhod je na jugovzhodni stani skozi polkrožno oblikovan »porton«, ki se tudi pri drugih objektih pojavlja kot vezni člen med domačijo in cesto oziroma vasjo. Posebnost domačije je deset ohranjenih obokov, ki so jih postopoma dograjevali, kar kaže na to, kako se je generacijsko širila družina. Domačija je v lasti vaške skupnosti oziroma občine in služi kot prireditveno-razstaviščni prostor, kjer obiskovalci včasih tudi prenočijo. Obnovljena domačija »Pri Bržanih« sodi med vaške znamenitosti.
Skozi vas je že v daljni preteklosti vodila tovorna pot iz Čičarije mimo Rakitovca, Movraža, Gračišča in Kubeda proti Kopru. Nad vasjo je od leta 1958 zajetje Škedenca na Krogu za vaški vodovod. Imena vzpetin, kot so Veliki Gradež na Rakitovsko-Movraški planoti, Gradec pri Sv. Kviriku (Sočerga), sledovi kaštelirjev na Lačni ter ohranjene ruševine kaštelirja »Na jamnicah« nad Smokvico, pričajo o zgodnji poselitvi tega območja. V pisanih virih se vas (Figaruola) prvikrat omenja 1028, ko jo je nemški cesar Konrad II. Salijski podaril oglejskim patriarhom, ti pa so jo v 13. stoletju podelili v fevd družini Reifenberg. Že v 14. stoletju je prišla v posest koprskega komuna, 1488 pa koprske plemiške družine Vida in v njeni posesti ostala do 17. stoletja; dajatve nekaterih posesti tega območja je uživala tudi družina Gravisi, ena najvidnejših koprskih plemiških družin. To območje je kot obmejni pas koprskega komuna igralo pomembno vlogo predvsem v času turških vpadov ob koncu 15. stoletja in beneško-avstrijskih vojn v prvi polovici 16. stoletja. V času uskoške vojne (1615-1617) je bila vas oropana in požgana. Hitrejši gospodarski razvoj tega območja zaznavamo predvsem v drugi polovici 19. stoletja. Na območju Movraža, Smokvice in sosednjih vasi se je razvijala predvsem trgovina s senom in drvmi za kurjavo, saj to območje zaradi hladnejše klime in oddaljenosti od Trsta ni bilo primerno za pridelovanje vrtnin. Sicer pa je to območje slovelo tudi kot vinorodno; domačini so pridelali tudi precej sadja. Do leta 1907, ko so razdelili pašnike, so gojili več tisoč ovac, zato so v Koper in Trst prodajali tudi večje količine ovčjega sira. Živahen promet je ob gostinstvu spodbujal tudi druge neagrarne panoge, zlasti kovaštvo.
V času pospešenega gospodarskega razvoja, zlasti v osemdesetih in devetdesetih letih 19. stoletja, je bilo na tem območju čutiti tudi začetke narodnega prebujanja z razvojem društvenega življenja in živahnejšim kulturnim utripom. V času nemške oktobrske ofenzive 1943 je bila vas deloma požgana, kljub temu pa se je prebivalstvo tega območja aktivno vključilo v narodnoosvobodilno gibanje. Domačini iz Smokvice in Movraža so sodelovali pri skrivnem tovorjenju soli iz sečoveljskih solin v zaledje za potrebe partizanske vojske, v Smokvici pa je od 1. avgusta 1944 dalje delovala tudi partizanska šola. Tako kot mnoge šole v slovenski Istri, je bila ob koncu II. svet. vojne tudi v Smokvici postavljena osnovna šola kar v večjo zasebno hišo.Na demografsko stanje Smokvice so najbolj vplivale selitve in sezonsko odhajanje na delo. Prebivalci Movraža, Smokvice in Gračišča so največkrat odhajali na sezonsko delo v Trst, kjer so običajno ostajali do dva meseca in pridelovali zgodnjo zelenjavo. Po končanem delu so se zadrževali še v tržaški okolici, in sicer vse do košnje, ko so odšli domov. Košnja je bila dobičkonosna, saj so velike količine sena prodajali v Trst. Konec 19. stoletja in v 20. stoletju so se movraški in smokavski kmetje naseljevali v okolici Pirana in Strunjana. Kupovali so paolanska posestva, posestva v rokah mestnih trgovcev in advokatov, in sicer posestva pri Vanganelu ter v Ankaranu, Pradah, Šalari in Boninih. V času med obema svetovnima vojnama so se zaradi stagnacije števila prebivalcev v Trstu zmanjševale možnosti za zaposlitev, zato se je povečalo povpraševanje po delu v obalnem območju, kjer pa se vseh odvečnih delavcev ni dalo zaposliti, zato so ti odhajali v čezmorske dežele. Tako se je tudi iz Smokvice precej vaščanov izselilo v Avstralijo.
Kmetijstvo, zlasti živinoreja, je bilo do prvih let po II. svetovni vojni poglavitna gospodarska dejavnost v vasi, ki je še leta 1945 štela kar 210 prebivalcev. V vasi so se ukvarjali tudi s preprostim priučenim rokodelstvom za domače potrebe; moški so se lotevali tudi zidarstva in nekateri so bili pravi mojstri, kar dokazujejo Bržanova domačija in nekatere druge hiše v vasi.
Po drugi svetovni vojni je rast industrije in ostalih neagrarnih gospodarskih panog v priobalnih mestih omogočila zaposlovanje v večjih tovarnah, na primer v Tomosu v Kopru, Mehanotehniki v Izoli in Lami v Dekanih.
Movraž
Vas leži na nadmorski višini 202 metra – gručasto naselje na severozahodu Movraške vale, ki jo s severovzhodne strani obdaja Rakitovsko-Movraška planota s Kukom (498 m), Velikim Gradežem (507 m) in Stražnico nad Dvori (403 m). Movraž je primorski tip naselja, glavno pročelje kamnitih hiš je obrnjeno proti jugo-zahodu, zato da bi tudi zimskemu soncu ukradli nekaj toplote. Nahaja se na spodnjem, položnem pobočju Kuka, ob občasno poplavljenem kraškem polju. Skozi naselje vodi cesta, ki povezuje Smokvico, Movraž in Dvore z Gračiščem. Vaščani so imeli nekoč veliko število ovac, ki so jih pasli po pretežno golih kraških pobočjih. Ker naj bi tu sadili murve, se je naselja oprijelo ime Murvaž ali Movraž oz. je vas poimenovana po družini Maurocenti. Vaška zemlja je bila last meščanov iz Kopra, katerim so kmetje plačevali najemnino.
Movraška vala je akumulacijska ravnica z obliko kraške depresije, ki je nastala na stiku med kraškim in flišnim svetom na robu movraškega krasa. Na jugozahodu valo zapira podolgovat kraški hrbet z vzpetinami Krog nad Mlini, Veliki Badin (359 m), Gradež nad Sočergo (413 m), Vela Griža (417 m), imenovana tudi Lukinski hrib in Brgod (323 m). Imena vrhov, kot Veliki Gradež na planoti in Gradec nad Sočergo, pričajo o obstoju gradišč (kaštelirjev) in zgodnji poselitvi širšega območja Movraške vale (7. stoletje).
Z darovnico cesarja Konrada II. iz leta 1035 je Movraž (Vallem Mauriacam) prišel v posest koprske komune, ter v času Beneške republike kot fevdalna posest v roke koprskih plemiških družin Sabini, Verzi, Vida, Gravisi in Gavardo. Širše območje Movraža (Valmorasa) je kot obmejni pas koprske komune igralo pomembno vlogo predvsem v času turških vpadov ob koncu 15. stoletja, beneško-avstrijskih vojn v prvi polovici 16. stoletja in uskoških vojn (1615-1617). Movraž je bil zato utrjen z obrambnim stolpom (torre de Valmorasa), ki se je nahajal nad vasjo, vendar o njem ni več sledov; nanj spominja le še ledinsko ime Zagrad tik nad vasjo. Utrdbe so služile še za nadzor poti in s tem za preprečevanje tihotapstva, najbolj razširjenega z oljem, vinom in soljo, ki so jo beneški podložniki tovorili v obmejna skladišča, od tod pa so jo neposredno zamenjevali s tovorniki iz Kranjske (Cranzi).
Vaški komun Movraž z bližnjima zaselkoma Dvori in Trebeše je v tem obdobju, kot poroča Paolo Naldini, spadal v župnijo Sočerga. V vasi so bile, kot navaja v svojem »Cerkvenem krajepisu« iz leta 1700, kar štiri cerkve: prva posvečena sv. Petru, druga sv. Juriju, tretja sv. Mariji in četrta Sveti Katarini. Vse cerkve so bile na zunaj preproste, podobnih oblik in skromne po svojem okrasju.
V 19. stoletju je bil Movraž s Sočergo in Rakitovcem v upravnem pogledu dodeljen buzetskemu okraju, hitrejši gospodarski razvoj movraškega območja pa je bil povezan z razvojem Trsta. Prek tega ozemlja so vodile pomembne tovorne poti iz Čičarije v Koper in Trst, kamor so tovorili seno, drva pa oglje in ovčji sir. Gospodarski razvoj je pospešil tudi narodno prebujanje z društvenim življenjem in živahnejšim kulturnim utripom. Prvi začetki movraške šole sežejo že v leto 1874, leta 1907 pa je bila na novo vzpostavljena šola v Movražu s slovenskim učnim jezikom in šolskim okolišem, ki je obsegal davčno občino Movraž s kraji in zaselki od Smokvice do Dvorov. Delovala je do leta 1924. Zaradi razmaha narodnoosvobodilnega gibanja na tem območju, je nemška požigalna in morilska ofenziva.
Dvori
Na samem koncu Movraške vale, le nekaj sto metrov od hrvaške meje, se pod skalno vzpetino Stražnico (493 m) stiska vasica Dvori. Nahaja se ob stranski poti, ki se okoli 500 m zahodno od tod odcepi od podeželske ceste Movraž-Buzet. Po ljudskem izročilu so nekoč na tem področju Movražani pasli svoje ovce. Sčasoma so si ob teh pašnikih postavili ovčje hleve, kasneje pa so se tukaj tudi sami naselili. Prvemu ognjišču je sledilo drugo, drugemu dimniku tretji in tako naprej, do srednje velike vaške skupnosti z imenom – Dvori.
Danes je v Dvorih naseljeno le nekaj družin, ostala bivališča služijo za vikende oziroma oddih meščanov iz Kopra in drugod. Popotniška kapelica v DvorihTik pred vstopom v vas stoji zanimiv sakralni objekt, kamnita kapelica, pred katero sta domiselno postavljena dva večja oglata kamna; počivališče za nekoč utrujenega popotnika, kjer si je lahko upehan od prašnih poti vsaj malo oddahnil in si za silo ‘privezal dušo’.
Za svoje preživetje so prebivalci Dvorov nujno potrebovali vodo. Nad vasjo so naredili velik zbiralnik, iz katerega teče voda po ceveh do velikega vaškega vodnjaka. Čeprav je v Dvore danes speljan tudi vodovod, stari vodnjak še vedno služi svojemu prvotnemu namenu. Znani priimki v Dvorih so Rakar, Gregorič, Veljak, Grdina.